Krogla, ki pade ob enih

Od leta 1833 se v Greenwichu ob enih z jambora spusti rdeča krogla. To je najpočasnejši način sporočanja časa, kar so si jih kdaj izmislili, in tudi najbolj pošten.

Avtorica: Ilse Marrow · 8 minut · Preberite na spletu

Vsako popoldne ob pet minut do ene se rdeča krogla na strehi hiše Flamsteed v Greenwichu dvigne do polovice jambora in obstane. Ob dve minuti do ene se povzpne na vrh. Natančno ob enih pade.¹ To je ves obred in poteka že od leta 1833.

V četrtek, ko sem si jo šla ogledat, nas je bilo na dvorišču spodaj kakih štirideset; večina nas je držala v zrak telefone in snemala kroglo, ki je počela to, kar počnejo krogle.

Prišla sem si ogledat uro brez številčnice. Časovna krogla sporoči čas enkrat na dan vsakomur, ki jo lahko vidi, in to stori brez glasu. Ne tiktaka, ne bije, nima kazalcev. Pet minut se pripravlja, nato pa vam v manj kot sekundi pove nekaj natančnega.² Narejena je bila za ljudi, ki so to sekundo potrebovali bolj kot kar koli drugega, kar bi jim ura lahko povedala.

Ura za ladje

Ljudje, za katere je bila narejena, so bili na reki. V 1830-ih letih je bila Temza pod Greenwichom polna ladij, ki so se odpravljale na večmesečno plovbo, in vsaka je imela kronometer: težko, skrbno vzmeteno uro v kardanski omarici, naravnano na greenwiški čas in kar se da natančno vzdrževano ves čas plovbe.

Razlog je zemljepisna dolžina. Navigator lahko kjer koli na morju po soncu ugotovi krajevni poldan, trenutek, ko je sonce najvišje. Če kronometer pokaže, da je krajevni poldan nastopil ob četrt čez dve po greenwiškem času, je ladja dve uri in četrt vrtenja Zemlje zahodno; ker se Zemlja zavrti za petnajst stopinj na uro, je to triintrideset stopinj in tri četrt zahodno od Greenwicha. Vsake štiri minute razlike pomenijo eno stopinjo. Metoda je preprosta. Vse je odvisno od ure.

Zato mora ura kazati točno, ali pa mora biti vsaj znano, za koliko se moti.³ Ena sekunda napake kronometra pomeni petnajst ločnih sekund napake v položaju, kar na ekvatorju znaša približno četrtino navtične milje.⁴ Ura, ki dnevno odstopa za nekaj sekund, bo po mesecu dni ladjo tiho premaknila za več milj, in milje pomenijo razliko med vhodom v pristanišče in skalami ob njem.

Pred časovno kroglo je moral kapitan, ki je hotel svoj kronometer primerjati z greenwiškim časom, poslati uro na kopno ali pa tja poslati častnika z žepno uro, da bi jo primerjal z urami na observatoriju in se z izidom odveslal nazaj. Z občutljivim instrumentom ni dobro ravnati ne na en ne na drug način. Časovna krogla je obrnila problem na glavo: namesto da bi ure prinesli k času, je čas poslala do ur, čez odprto vodo, s svetlobno hitrostjo.

Zamisel je prišla od mornariškega častnika Roberta Wauchopeja, ki je prvo časovno kroglo postavil v Portsmouthu leta 1829. Štiri leta pozneje je kraljevi astronom John Pond postavil greenwiško na streho hiše Flamsteed, najstarejše stavbe observatorija. Z nekaj prekinitvami zaradi neviht in popravil se odtlej spušča.

Zakaj ob enih, ne opoldne

Opoldne bi se zdelo očitna izbira. Takrat astronomi merijo, to uro označuje samo sonce. Prav zato ga niso izbrali. Ob poldnevu so bili greenwiški astronomi zaposleni pri svojih instrumentih in merili čas, ko je sonce prečkalo poldnevnik, zato nihče ni mogel odmeriti časa za upravljanje krogle. Ob enih so imeli še eno uro, da končajo, preverijo uro in pridejo na streho.

Nenavadna ura se je obdržala. Časovne krogle v drugih pristaniščih so sledile Greenwichu in se spuščale ob enih, medtem ko so jih v Združenih državah, začenši z mornariškim observatorijem v Washingtonu leta 1845, večinoma spuščali opoldne.⁵ Nihče, ki bi se mu mudilo, ne bi zasnoval javnega časovnega signala po času za kosilo majhnega osebja. A prav to je bil ta signal: ne abstraktna zapoved z neba, temveč obljuba konkretnih ljudi, ki bodo ob določenem trenutku na vrhu določene stavbe.

Pet minut opozorila mi je ljubših od samega spusta. Ob pet minut do ene se krogla dvigne do polovice in to je navodilo: nehaj z delom, poišči jambor, odpri kronometer in pripravi svinčnik. Ob dve minuti do ene se povzpne na vrh in jo opazuješ. Signal ni trenutek, ko krogla pristane, temveč trenutek, ko se začne premikati. Kdor ob enih pogleda stran in nato spet pogleda, ga je zamudil; nove priložnosti ni do jutri.

Top in krogla

Nekatera mesta so imela raje hrup. V Edinburghu od leta 1861 ob enih streljajo s topom z gradu, in tako je še danes, razen ob nedeljah in nekaj praznikih. Top deluje v megli, krogla pa ne, in doseže ljudi, ki ne gledajo proti pravi strehi. Ima eno napako, ki jo vsak prebivalec Edinburgha prej ali slej spozna: zvok je počasen.

Zvok se po zraku pri sobni temperaturi širi s hitrostjo približno 343 metrov na sekundo. Če stojiš kilometer od gradu, pok po treh sekundah prispe do tebe; pri dveh kilometrih po šestih. Za naravnavanje kuhinjske ure to ni pomembno. Pri ugotavljanju hoda kronometra pa je to pogubno, če ne poznaš razdalje in zamude od nje ne odšteješ.⁶ Tudi železnice so imele svoj hrup.

The startings and arrivals of the cars are now the epochs in the village day. They go and come with such regularity and precision, and their whistle can be heard so far, that the farmers set their clocks by them, and thus one well-conducted institution regulates a whole country.

Henry David Thoreau, Walden (1854), “Sounds”

Thoreau je pisal o železniški progi, ki je tekla mimo jezera Walden v Massachusettsu. Tamkajšnji kmetje niso imeli observatorija; imeli so piščalko, katere signal je zamujal toliko, kolikor daleč so živeli od proge. Edinburgh je isto težavo rešil z obojim: s časovno kroglo na Nelsonovem spomeniku na hribu Calton, ki so jo lahko videle ladje v zalivu Firth of Forth, in s topom za vse druge.

Kroglo vidiš, ne slišiš. Čez reko do Greenwicha svetloba prispe v nekaj milijoninkah sekunde, kar je zamuda, ki je ne bi mogel izmeriti noben mornar. To sem mislila s tem, da je poštena. Pri krogli ni treba ničesar popravljati. Kdor vidi, da se začne spuščati, jo vidi v istem trenutku kot vsi drugi, kjer koli že stoji, če jo le lahko vidi.

Krogla ima tudi svoje slabosti. Ponoči, v megli ali močnem dežju je ni mogoče videti, ob zelo vetrovnih dneh pa je ne dvignejo, saj krogla, ki se v viharju pomika po jamboru gor in dol, ogroža jambor in ljudi pod njim. Top lahko ustrelijo v vsakem vremenu. Krogle je treba verjeti; morda jih je prav zato ostalo tako malo.

Žice

Telegraf je spremenil, kaj je časovna krogla pomenila. Do približno leta 1850 je lahko sporočala le čas ure, ki je stala poleg nje. Z žico pa je lahko sporočala čas ure, ki je bila daleč stran, ne da bi moral kdo na kraju samem vedeti, koliko je ura.

Najboljši primer je Deal na obali Kenta, kjer so ladje čakale na sidrišču Downs, v zavetnih vodah med obalo in peščenimi sipinami Goodwin Sands, da bi jih veter odnesel po Rokavskem prelivu. Leta 1855 so na starem admiralitetnem signalnem stolpu ob obali namestili časovno kroglo. Odtlej se je spustila ob enih, ko je iz Greenwicha, kakih sto kilometrov daleč, prispel električni signal. Oskrbnik v Dealu jo je dvignil ob pet minut do ene in ob dve minuti do ene, natanko tako kot v Greenwichu, nato pa čakal, da jo sprosti signal po žici.⁷ Delovala je s prekinitvami do leta 1927.

Železnice so že ugotovile, da je laže voziti po enem času kot po mnogih. Great Western Railway je od novembra 1840 na svoji progi uporabljala londonski čas, leta 1847 pa je Railway Clearing House priporočila, naj enako storijo vse njene članice. Britanija je nekaj časa imela dva časa hkrati: železniškega in tistega, ki ga je sonce določalo za posamezno mesto. Ura na stavbi Exchange v ulici Corn Street v Bristolu ima še vedno dva minutna kazalca, ki kažeta na približno deset minut razlike: eden bristolski, drugi londonski čas. Greenwiški čas je postal uradni čas Velike Britanije šele leta 1880.

There was even railway time observed in clocks, as if the sun itself had given in.

Charles Dickens, Dombey and Son (1848), chapter 15

Dickens je to zapisal kot pritožbo, o londonski soseski, ki so jo razkopali zaradi železnice. Danes je to pošten opis tega, kar sta časovna krogla in njena žica naredili: sonce se ni vdalo, a ga je preglasila ura v stavbi na hribu.

Čemu je krogla namenjena danes

Radio je časovno kroglo naredil odvečno. BBC je od leta 1924 pred vsako polno uro oddajal šest kratkih piskov, ladja pa je lahko ujela greenwiški signal povsod, kjer ga je bilo mogoče sprejemati: v megli, ponoči, brez jambora na vidiku. Kronometre so naravnavali po radiu, nato po satelitu, danes pa večina sveta ne da bi pomislila nanje odčitava čas atomskih ur, ki so del telefona, s katerim sem snemala kroglo.

Kljub temu se krogle še naprej spuščajo. V Lytteltonu, pristanišču Christchurcha na Novi Zelandiji, so potresi v letih 2010 in 2011 poškodovali postajo s časovno kroglo, zgrajeno leta 1876, njen stolp pa se je porušil ob popotresnem sunku junija 2011. Postajo so obnovili in novembra 2018 znova odprli.⁸ V Lytteltonu je nihče ni potreboval za naravnavanje kronometra. Vseeno so jo obnovili, tako kot popraviš uro, ki je pripadala enemu od starih staršev: ne zato, ker bi potrebovala uro, da bi ti povedala, koliko je ura, ampak zato, ker je bila to tista ura, ki je to vedno počela.

Najslavnejša časovna krogla na svetu sploh ne kaže časa. Od zadnje noči leta 1907 spuščajo kroglo po drogu na newyorškem Times Squaru, da bi označili začetek novega leta. To je časovna krogla, obrnjena na glavo: minuto se počasi pomika navzdol in prispe ob polnoči, namesto da bi čakala na vrhu in se spustila ob enih. A slovnica je ista. Vsi gledajo isto stvar v istem trenutku in se strinjajo.

Pet minut opozorila

Po spustu sem ostala na dvorišču. Večina množice je takoj odšla, tako kot ljudje odidejo po ognjemetu. Krogla je ob vznožju jambora obmirovala, moški poleg mene pa je preveril uro ob njej, nato, se mi zdi, še ob telefonu, in prikimal sam pri sebi, kakor da sta obe prestali preizkus.

Krogla v resnici ne daje časa. Vsak na tistem dvorišču je imel čas, natančen do milisekunde, v žepu. Daje nekaj redkejšega: pet minut, v katerih se več neznancev odloči opazovati isto stvar, nato pa en sam trenutek, ki je za vse povsem enak. Opozorilo je pomembnejše od spusta. Signal, na katerega se moraš pripraviti, boš verjetneje ujel.

Začela sem si ustvarjati svojo majhno različico tega. Ob pet minut do ene na delovni dan neham pisati, ob enih pa začnem znova. Zaradi tega nisem nič točnejša. Dan pa dobi sredino, kar uspe večini ur le stežka.